Končno se mi je posvetilo: mediatorka bom! Pravzaprav je bilo ves čas očitno, da je to moje poslanstvo in res ne vem, zakaj sem z razsvetljenjem odlašala do prejšnjega tedna. Zablode o romantiki svojega potencialnega poklica sem si oprostila in potem počasi sprejela dejstvo, da pač nisem iz pravega testa, zato ne bom odvetnica in tudi ne tožilka. Vloga sodnice je že bližje mojim predstavam o pravičnem, lepem svetu, misel na pravosodni izpit pa žal ne.
Mediatorka bom, vsekakor, to vendar združuje vse, kar sem si od nekdaj želela. Če bom mediatorka bom v resnici sodnica, psihoterapevtka in še idejni vodja! Kako vznemirljivo – ponudila se je nova priložnost, da rešim svet!
Berem gradivo za prvi del seminarja za usposabljanje za mediatorje. Piše, da je mediatorjeva vloga nevtralna, da ne izraža svojega mnenja o vsebini, da skrbi za proces in ne vsebino (še enkrat!), ne razsoja kdo ima prav in ne daje nasvetov. Ampak... kaj naj pa zdaj jaz storim z vsemi svojimi idejami, rešitvami, nasveti, sočutjem in občutkom za pravičnost??
Lana Kuret
